Odgovori na ključna vprašanja
Vpliv lege
V večstanovanjskih in drugih stavbah je vpliv lege na porabo ogrevanja lahko različen za posamezne enote, saj vsaka enota lahko izkorišča sončno energijo in toplotne tokove v drugačnem obsegu, odvisno od svoje lege, nadstropja, orientacije in sosednjih objektov.
Tukaj so ključni vplivi lege na posamezne enote v zimskih mesecih:
Stanovanja v zgornjih nadstropjih: Stanovanja na vrhu stavbe so običajno najbolj izpostavljena zunanjim temperaturnim spremembam, ker so najslabše zaščitena pred zunanjimi vplivi. V zimskih mesecih so lahko bolj hladna, saj so bližje strehi, ki ni vedno optimalno izolirana. Zaradi tega je večja potreba po ogrevanju, saj toplotna izguba preko strehe lahko predstavlja pomemben delež celotne izgube toplote v stanovanju. Vendar pa so ta stanovanja lahko tudi bolj izpostavljena sončni svetlobi, če je streha oblikovana tako, da omogoča pasivno ogrevanje.
Stanovanja na južni strani stavbe: Enote, ki se nahajajo na južni strani stavbe, so pogosto izpostavljene večjemu številu sončnih ur čez dan. To pomeni, da v zimskih mesecih prejmejo več naravne svetlobe, kar pripomore k naravnemu segrevanju prostorov. Kljub temu, da bo ogrevanje še vedno potrebno, bo poraba manjša zaradi pasivnega ogrevanja, ki ga zagotavlja sončna energija. To velja predvsem za tiste enote, ki imajo velika okna ali steklene površine na južni strani, saj omogočajo neposreden vdor sončne svetlobe.
Stanovanja na severni strani stavbe: Stanovanja na severni strani so bolj izpostavljena hladnejšim zunanjim temperaturam, ker prejemajo manj sončne svetlobe, predvsem pozimi. To pomeni, da bodo ta stanovanja v zimskih mesecih potrebovala več energije za ogrevanje, saj toplota iz notranjih prostorov hitro uhaja skozi stene, okna in streho. Zunanje hladne temperature dodatno poslabšajo toplotne razmere v teh enotah, zato je potrebno natančno upravljanje ogrevanja in dobra izolacija, da se omeji prekomerna poraba energije.
Stanovanja v nižjih nadstropjih: Stanovanja, ki se nahajajo v nižjih nadstropjih večstanovanjske stavbe, so običajno bolj zaščitena pred neposredno izpostavljenostjo zunanjim temperaturam in močnejšimi vetrovi. Vendar pa so ta stanovanja pogosto bolj izpostavljena hladnim talnim površinam, če ni dobro izolirana podlaga, kot so kleti.
Stanovanja ob zunanji steni (sosednje enote): Enote, ki mejijo na zunanje stene, so bolj izpostavljene toplotnim izgubam. Zunanje stene namreč omogočajo večji izhod toplote v zimskih mesecih. Tudi sosednje enote lahko vplivajo na porabo energije; na primer, če so sosednje enote nezadostno ogrevane, lahko to povzroči večje toplotne izgube, zaradi česar se mora ogrevanje povečevati.
Korekturni faktorji omogočajo pravičnejšo delitev stroškov za ogrevanje med stanovanji z različno lego. Stanovanja na izpostavljenih legah (vogalnih, pritličnih in zgornjih) potrebujejo zaradi večjih toplotnih izgub tudi več energije za ogrevanje glede na ostala stanovanja. V kolikor se porabniški deleži ne bi korigirali s korekturnimi faktorji, lastniki v »sendviču« ne bi bili zainteresirani za toplotno izolacijo ovoja stavbe, lastniki v vogalnih legah pa bi bili nemočni, saj sami ne morejo toplotno izolirati fasade svojih stanovanj.
Za posamezne dele stavbe z izpostavljeno lego (na vogalu, v zgornjem nadstropju, nad neogrevano kletjo itd.) in zato z nadpovprečno porabo toplote za ogrevanje, se porabniški deleži s pomočjo korekturnih faktorjev ustrezno zmanjšajo. Korekturni faktorji za izenačitev vpliva lege posameznih delov v stavbi se določijo glede na celotne toplotne izgube posameznih delov stavbe.
Korekturne faktorje izračuna izvajalec delitve po enačbi iz 15. člena Pravilnika na osnovi podatkov o celotnih toplotnih izgubah posameznih delov stavbe. Podatke o celotnih toplotnih izgubah mu je dolžan posredovati upravnik oziroma etažni lastniki, kadar stavba nima upravnika.
V takem primeru pogoji za delitev stroškov za toploto po Pravilniku niso izpolnjeni, saj so korekturni faktorji obvezen parameter delitve. V takem primeru se stroške deli po splošnem načelu Stvarnopravnega zakonika oz. po solastniških deležih.
Pravilnik določa, da se celotne toplotne izgub izračunajo na osnovi predpisa, ki ureja učinkovito rabo energije v stavbah (PURES), in predpisa, ki ureja podrobnejšo vsebino, obliko in metodologijo za izdajo energetske izkaznice, kjer je v prilogi 5 določena tudi natančna metodologija za izračun toplotnih izgub posameznega stanovanja. Pri izračunu se za toplotne prehodnosti transparentnih delov elementov zunanje površine stavbe privzamejo največje dovoljene vrednosti skladno s PURES, poleg tega pa se še privzame naravno prezračevanje posameznih delov stavbe s stopnjo izmenjave zraka 0,50 h-1.
Izračun je zahteven, zato ga lahko naredi le izkušen strokovnjak gradbene fizike.
Izdelovalec izračuna celotnih toplotnih izgub za namen korekturnih faktorjev ne potrebuje licence, mora pa imeti izkušnje in znanja na področju gradbene fizike, saj izračun ni enostaven.
Strošek za lastnike predstavlja pridobitev ustreznih podatkov o celotnih toplotnih izgubah.
Priporočljivo je, da se izračune o celotnih toplotnih izgubah naroči skupaj z izdelavo energetske izkaznice, saj je za lastnike stanovanj to cenovno ugodneje kot naročanje dveh storitev posebej.
Pravilnik določa, da je korekturne faktorje potrebno določiti na novo, če se izvedejo posegi na zunanjem ovoju stavbe, ki imajo vpliv na celotne toplotne izgube.
Korekturni faktorji, ki so bili določeni na osnovi pravilnika 2010, se lahko (ni pa nujno) uporabljajo še do 1.1.2025. V primerih, ko korekturni faktorji niso bili določeni na osnovi strokovnih izračunov celotnih toplotnih izgub, se priporoča njihova ponovna določitev v skladu z zahtevami veljavnega Pravilnika.
Korekturni faktorji, ki so bili določeni na osnovi pravilnika, ki je veljal od 4.11.2015 do 23.9.2016, se štejejo za skladne z veljavnim Pravilnikom.
Ne glede možnost uporabe "starih" korekturnih faktorjev, je te v vsakem primeru potrebno določiti na novo, če se izvedejo posegi na zunanjem ovoju stavbe, ki imajo vpliv na celotne toplotne izgube.
Celoten ovoj stavbe (stene, streha in plošča proti tlom oziroma kleti) so skupni del, ki je v lasti vseh lastnikov posameznih delov. Zato si vsi lastniki delijo stroške, ki nastajajo na teh elementih.
Da, korekturni faktorji izračunani na osnovi celotnih toplotnih izgub oz. po metodologiji 15. člena Pravilnika so obvezni parameter delitve.
Ne, uporaba korekturnih faktorjev je obvezna.
Teoretično da, v praksi pa takih primerov ni.
Če korekturni faktorji niso izračunani oz. določeni v skladu s Pravilnikom, potem se njegovih določb ne da izvajati in je potrebno stroške za toploto deliti po splošnem načelu Stvarnopravnega zakonika oz. po solastniških deležih.
